Prepričana sem bila, da bo električni pastir nekaj, kar ne bom več nikoli videla, ampak očitno ni tako. Ravno zadnjič sem skoraj stopila čezenj, ker nisem pričakovala, da bi lahko bilo kaj takšnega tam, pa je bilo. Na srečo sem dovolj zgodaj videla, da je tam električni pastir in se ustavila.
Prav čudno mi je bilo saj sem se spomnila, da pred leti električni pastir ni bil na tem mestu in sem najprej pregledala območje s pogledom, do koder sem lahko videla, ampak nikjer ni bilo videti, da bi bila tam kakšne živali. Seveda je obstajala možnost, da se je električni pastir komaj postavil in da, bodo živali, ki se bodo tam varovale v bližnji prihodnosti tukaj.
Obšla sem območje, kjer je bil postavljen električni pastir in našla drugo pot, kjer sem lahko sprehod po travniku nadaljevala. Zelo velikokrat grem najraje, kjer po kakšnem travniku, kjer ni poti, kjer mi je boljše, kakor pa da hodim po poti. Tako da nisem imela velikih težav s tem, da sem našla drugo pot. Le okoli sme morala iti in vse je bilo v redu.
Nadaljevala sem pot po naravi, gozdu in travniku ter uživala v sprehodu na svežem zraku. Ne vem, zakaj, ampak to mi res mnogo bolj odgovarja kakor pa karkoli drugega zadnje čase. Verjetno zato, ker sem bile premalokrat zunaj in sedaj najbolj pogrešam to. Mislim, da bo letošnje leto bolj usmerjeno v to, da se bom sprehajala po naravi in raziskovala razne lokacije, ki so lepe in bom uživala v tem. Zadnja leta sem le delala, kar vsekakor ni nekaj, kar bi lahko delala še v nedogled. Človek se mora vendarle spočiti na vsake toliko časa, da dobi energijo za to, da nadaljuje projekte.
Ko sem se vračala domov, sem izbrala pot, kjer električni pastir ni bil napeljan, za vsak primer, da ne bi pozabila nanj in stopil kam kamor ne bi potrebovala. …